Ko se za trenutek ustavimo in pogledamo, kam gremo
Andrej Mladenovič
10/15/20262 min read
Konec septembra smo se člani Moje Kočevske zbrali na konvenciji društva. Ne zato, da bi govorili o funkcijah, zapisnikih in formalnostih, ampak predvsem zato, da si vzamemo nekaj časa za Kočevje. Da pogledamo, kaj se je v zadnjih letih dejansko naredilo, kaj je še odprto in predvsem, kaj bi bilo dobro narediti v prihodnje.
Ko človek posamezne projekte spremlja sproti, se hitro izgubi občutek, koliko se jih je v resnici nabralo. Zato smo jih tokrat prvič postavili na eno mesto. V širšem investicijskem ciklu med letoma 2022 in 2026 govorimo o približno 56 milijonih evrov. Do konca leta 2025 je bilo realiziranih dobrih 40 milijonov, za leto 2026 pa je bilo načrtovanih še skoraj 16 milijonov evrov.
Za temi številkami niso samo veliki objekti. So zdravstveni dom, ceste, kolesarske povezave, vrtec, gasilska vozila, vodovodi, igrišča, vaški domovi, stanovanja in številne manjše ureditve, ki jih vsak dan uporabljamo, pa jih pogosto niti ne opazimo več. Samo v projekte na podeželju in v krajevnih skupnostih je bilo v različnih oblikah vloženih okoli tri milijone evrov.
Veliko dela pa še ni končanega. Nadaljuje se prenova Ljubljanske 6, ureja se heliport, začela se je ureditev levega brega Rinže, pripravljajo se nove kolesarske povezave, projekt nove šole Ljubo Šercer in bodoči Center zaščite in reševanja.
A največ časa na konvenciji nismo namenili preteklosti. Bolj nas je zanimalo, kakšno Kočevje želimo čez deset ali dvajset let.
Pogovarjali smo se o zelo vsakdanjih stvareh. Kako poskrbeti, da bodo mladi imeli razlog, da se po študiju vrnejo. Kako zagotoviti dovolj stanovanj. Kako starejšim omogočiti kakovostno življenje čim dlje doma. Kako razvijati nova delovna mesta, izobraževanje, šport in kulturo. Kako bolje izkoristiti gozd, energijo in nove tehnologije. In kako iz Kočevja še bolj narediti kraj, kamor ljudje ne prihajajo samo živet, ampak tudi delat, ustvarjat in uporabljat storitve.
To je bil pravzaprav glavni namen konvencije. Da se ne pogovarjamo samo o naslednjem projektu, naslednjem letu ali naslednjem proračunu. Kočevje se namreč ne razvija v štiriletnih kosih. Nekatere stvari potrebujejo pet let, druge deset, tretje še več.
Moja Kočevska je društvo ljudi, ki imamo različna mnenja, poklice in izkušnje, skupno pa nam je predvsem to, da nam ni vseeno, kaj bo s krajem, v katerem živimo. Zato želimo takšne pogovore nadaljevati tudi v prihodnje.
Ker je včasih dobro za trenutek odmakniti pogled od vsakodnevnih težav in se vprašati nekaj precej preprostega.
Kakšno Kočevje želimo pustiti tistim, ki prihajajo za nami?
